zbodbe beguncev

 

Zgodba bosanske begunke: Težko je bilo oditi in zapustiti deželo, kjer si se rodil ter preživel svoje otroštvo in mladost. V Slovenijo sem prišla sama s sinom, preko gozda. Pot nama je pokazal moški, kateremu nisem vedela niti imena, niti od kod je; pomembno je bilo le to, da dobi zahtevan denar. Ko sva prišla iz gozda na asfalt, naju je našla policija in vprašala kam sva namenjena. Odgovorila sem, da je najin cilj Slovenija in da bi rada zaprosila za azil. Za azil sem zaprosila iz več razlogov: preganjala me je preteklost, ki niti še ni bila tako daleč in sedanjost od katere sem morala ubežati. O vsem tem sedaj pripovedovati, pomeni zame vračanje v bolečino in žalost, ki je še vedno prisotna in bo del mene tudi v naprej.

Sedem let sem živela z moškim, s katerim imava sina. Od vsega začetka sem imela probleme. Pred menoj je že imel ženo in dva sinova, vendar pa je žena odšla od njega, ker vsega tega kar ji je delal ni mogla več zdržati. Mene je psihično in fizično maltretiral.  Moj otrok pa je vse to gledal in začenjal se je zapirati vase. Moža je poškodovala granata in svojo bolečino je zdravil na meni, s svojimi udarci in drugimi ponižanji. Mnogo noči sem preživela zunaj hiše, ker mi v hišo ni dovolil vstopiti, vse dokler se njegov bes ni pomiril. Vse to sem trpela zaradi svojega sina, saj sem želela ohraniti družino. Trpela sem vse dokler nismo dobili ukaz, da se moramo vrniti na svoje, dobili smo prisilno izselitev (deložacijo) iz srbske hiše v roku petnajstih dni. Tam, kamor smo se morali vrniti, sem preživela hude strahote in nisem imela niti poguma, da ponovno vidim vse te kraje. Vse te strahote so se zgodile 11. julija 1995 v Srebrenici. Skupaj s svojo družino in vsem ostalim muslimanskim narodom, smo bili zbrani v kraju Potočare. To kar sem videla je bilo tako močno, da me je sedaj strah ponoči in podnevi. Tudi sama sem bila žrtev. Četniki so me odpeljali skupaj z drugimi dvajsetimi dekleti, o katerih se vse do danes ne ve nič. Moja sreča v vsej tej nesreči je bila, da sta me našla in prepoznala dva Srba, ki sta bila moja soseda. Ko so nas drugi vojaki držali in čuvali, sta se onadva pogovarjala o tem, bi me izpustili ali ne. Eden je bil za to, drugi pa ne. Ko je tistega, ki ni bil za to, nekdo poklical vstran, me je drugi poklical iz skupine in me zamenjal za drugo dekle, meni pa ukazal, da se vrnem med žene in otroke. Med nami živimi ni bilo nobenega moškega več, saj so nas vse razdelili in začel z ubijanjem. Okrog nas je bila sama kri in jok. Trupla mrtvih moških so ležala vse okrog nas in med njimi so bili tudi otroci od treh let dalje. Tudi sami smo želeli, da bi bili mrtvi, kajti med njimi so bili naši najdražji. Izgubila sem očeta in brata, ki je bil poročen komaj dve leti in ki je ravno pričakoval otroka. Njegova hčerkica tako ne bo mogla nikoli spoznati svojega očeta in svojega dedka. Nas, ki smo na žalost ostali živi, so s kamioni prepeljali na osvobojeno ozemlje. Pustili so nas žive, vedeli pa so, da če nam pobijejo naše najdražje, nam naše življenje ne pomeni nič več. Vsa ta leta žalujemo za našimi rajnimi in niti mrtvi sami nimajo miru, saj se njihove kosti prestavljajo iz grobnice v grobnico. Pred dvema letoma so našli očeta in brata in končno bosta lahko počivala v miru. Naše duše pa so ostale bolne in žalostne in oči so še vedno solzne, saj so ugasnila nedolžna življenja. ''Krivi'' so bili le tega, da so muslimani.

Bolečina iz ene in druge strani me je prisilila v to, da zbežim. Zaprosila sem za azil, ker je bilo moje in otrokovo življenje ogroženo iz vseh strani. Kamor koli sem poskušala ubežati, mi je grozil mož, da mi bo vzel otroka, a življenje z njim bi pomenilo še večjo travmo tako zame, kot za otroka.

V Sloveniji v Azilnem domu mi je dobro, našla sem varnost in moj otrok je začel hoditi v šolo. Trenutno kot prosilca za azil čakava na pozitiven odgovor, ki bi meni in otroku pomenil neskončno veliko.

 

 

Zgodba družine iz Kosova: Odšli smo iz svoje hiše, iz svojega kraja in svoje države, ker smo bili v to prisiljeni. Z možem sva morala rešiti sebe in otroka. Prišli smo v Slovenijo, da zaprosimo za pomoč – za zaščito.

Leta 1999 je srbska oblast mobilizirala mojega moža in se je v vojni na Kosovu moral boriti na strani Srbov. Ko se je vojna končala so Srbi pobegnili v Srbijo, mi pa smo ostali v svojem kraju. Na oblasti so sedaj Albanci. Vse, ki so bili mobilizirani v srbsko vojsko jih imajo Albanci na seznamu in jih preganjajo. Na tem seznamu je tudi moj mož. Junija (istega leta, kot smo pribežali v Slovenijo) so nas klicali po telefonu in nam grozili, da nas bodi ubili. Nekaj dni kasneje so trije udrli v našo hišo in iskali moža. Na našo veliko srečo ta večer nismo bili doma – bili smo pri mojih starših. Ko smo se vrnili domov, smo našli razmetano stanovanje ter objokane in preplašene moževe starše. Kakor hitro je bilo mogoče smo spakirali svoje stvari in odšli iz svoje hiše. Zapustili smo vse, niti avta nismo uspeli prodati. Denar za pot smo si sposodili pri mojem očetu in z Božjo pomočjo smo čez tri dni krenili proti Sloveniji. V Sloveniji smo zaprosili za azil.

 

Sogovornik star približno 25-27 let, je bil dobro razpoložen. Pred tem smo se namreč skupaj igrali družabno igro Spomin. Želel se je pogovarjati, zato sem ga povabila, če bi bil pripravljen odgovoriti na nekaj mojih vprašanj. Razložila sem mu namen teh intervjujev in takoj je privolil v sodelovanje.

Kako je tam od koder ste prišli?
Razmere doma?
Prihajam iz Pakistana. Razmere v moji državi so zelo slabe. Pakistan je gospodarsko zelo slabo razvit. Zaposlitvena možnost je slaba. Izkoriščajo ljudi. V tovarnah delajo tudi otroci. Gre za velike kršitve človekovih pravic. Ženske so brez pravic, nimajo pravice odločati niti o sebi in svojem življenju. Ne morem se strinjati z našo politiko, ki je nasilna.

Zakaj ste torej odšli?
Ne morem se strinjati z razmerami kakršne so v Pakistanu. PAkistan zaostaja v razvoju znanosti in tehnologije. Ni pravic. Pri nas se ne bi mogla tako pogovarjati, kakor tukaj. Pri nas bi žensko pretepli, če bi se pogovarjala z moškim. V Pakistanu ne vidim možnosti za življenje. Če bi mi bilo doma dobro, si ne bi želel oditi.

Koliko časa ste se odločali za pot?
Več dolgih mesecev sem razmišljal o tem, da grem.

Kje ste dobili informacije za pot?
Nisem bil sam. Prišel sem še z dvema prijateljema. Skupaj smo iskali možnosti. Našli smo človeka, ki pozna agente, ki se s tem ukvarjajo.

Kje ste dobili sredstva za pot?
Prodal sem vse svoje imetje, tudi manjšo obrt.

Vam je na poti kdo pomagal?
Agenti. In seveda pomagali smo drug drugemu.

Kako je izgledala vaša pot?
Iz Pakistana smo potovali z letalom čez Turčijo in ZRJ, nato pa s kamionom do Slovenije. V Sloveniji sem naključno. Policija nas je ujela na slovensko-italijanski meji, kjer smo se čez mejo poskušali prebiti peš.

Koliko časa ste že tukaj v Centru za tujce?
Dva dni.

Kakšne so razmere tu?
Počutim se kot v zaporu.

Kaj najbolj pogrešate?
Pogrešam svobodo. Nisem vedel, da življenje lahko postane nič.

Vaša prihodnost? Kaj se bo zgodilo z vami?
Ne vem. Skrbi me, kaj bodo storili z menoj.

In če vas pošljejo domov?
V nobenem primeru se ne želim vrniti domov. To ni več moj dom.

Načrti za naprej?
Živeti v miru, sreči in veselju. Želim napraviti nekaj iz svojega življenja.

Če bi bili direktor tega centra, kaj bi spremenili?
Ne bi zapiral ljudi. Lahko bi si kdo tukaj odpočil, a ne bi jih zapiral.


pogovarjala se je Milena Frank, dipl. soc. del

 

Koliko beguncev naj sprejme R Slovenija?
do 250
do 1000
nad 1000

Glasuj

Rezultati
 
e.orbitJezuitsko združenje za begunce Slovenije, Ulica Janeza Pavla II, 13, Ljubljana